Tatemae in honne
Veliko svetovnih kultur prepoznava neolepšano resnico ali govor brez »dlake na jeziku«, kot nekaj, kar sproža ne samo osebno nelagodje, temveč tudi družbeno neskladje. Bele laži, kot jim pravimo obstajajo v družbi zato, da ne bi prizadeli čustev druge osebe, ali da bi se izognili neprijetnim družbenim zadregam. Bele laži so tako univerzalne človeške rešitve za univerzalne človeške probleme.
Na Japonskem poznajo dve vrsti obnašanja, ki se javno priznavata pod imenom »honne« in »tatemae«. “Honne” naj bi bila posameznikova resnična čustva in namere (本音 hon’ne, “resnični zvok”) . “Tatemae” pa naj bi bil sklop različnih načinov obnašanja in mnenj, ki jih oseba izrazi v javnosti. Tak sklop naj bi bil zgrajen glede na pričakovanje družbe do posameznika, odvisno od nejegovega družbenega statusa in okoliščin posameznika (建前 tatemae, “zgrajen v ospredju”).
V zahodnih družbah razumevanje teh dveh terminov velikokrat neuspešno predstavlja napačen koncept »resnice in laži«. Še posebno koncept tatemae predstavlja neodobravanje, saj ga zahodnjaki smatramo za neprimernega, ker tolče ob naše vrednote, kjer naj bi bila resnica ena izmed najbolj pomembnih vrednot naše družbe. Tako se kompleksnost tatemae vedenja kaj hitro zreducira na » belo laž«, »neresnico«, torej nekaj kar naj bi sogovorec uporabil v svoj prid za manipulacijo s sogovorcem.
V resnici sta ta dva japonska koncepta veliko več kot le-to, za samo razumevanje pa moramo podrobneje pogledati norme japonskih vrednot in nujnosti družbenih konceptov.
Zgodovinsko se koncepta honne in tetemae pojavljata že v antičnih časih, razlikovanje terminov pa se je začelo uporabljati v japonskem povojnem času. V državi, ki je geografsko omejena z morjem, njena populacija pa je skoncentrirana na majhnem prostoru, sta harmonija in skupinska kohezija zelo pomembna koncepta. Tako urejenost japonske družbe brez specifičnih verbalnih in neverbalnih konstruktov ne bi bila mogoča in tekom časa se je unikatni japonski stil dihotomije usidral v samo japonsko kulturo.
Koncept “Honne” (resnična čustva in namere) naj bi bil tako nasproten tistemu, kar pričakuje družba, ali kar je pričakovano od družbenega statusa in okoliščin posameznika. Ta način je ponavadi skrit pred ostalimi ljudmi in je rezerviran le za najbližje prijatelje, družino. To naj bi bil pravi obraz osebe, kjer zadržki glede izražanja resničnega mnenja niso nujni ali potrebni.
Koncept tatemae (fasada, pretvara) pa je v nasprotnem način obnašanja, kjer se preko zapletenih verbalnih in neverbalnih pravil drži distanca do sogovorca in se s tem v ospredje postavlja osebno vodilo, kjer je uvidevnost do druge osebe bolj pomembna od lastnih želja in namer. Tako je v tatemae vpeta tudi japonska gostoljubnost ali »omotenashi« (おもてなし) , ki jo že poznamo iz japonske čajne ceremonije.
V slovenščini do neke mere razlikujemo dve vrsti govora: vljudnostni ali spoštljivi govor in vsakdanji, ali manj vljudnostni govor. Z njima govorec drugim osebam izkaže spoštovanje, kot tudi uvidevnost. Preko samega načina obnašanja pa to vedenje velikokrat vidimo v odnosu uslužbencev, ki so v službi s strankami. Na primer na blagajni, na poštnem okencu, v letalu, ali celo med neznanci na ulici uporabljamo bolj »olikano« verzijo samega sebe, saj s tem ne želimo užaliti druge osebe, ali povzročiti težav ostalim ljudem. Prav tako se pojavlja vljudnost v pogovoru s šefom, pri pogovoru s starejšo osebo, ali na televiziji… Vse to so elementi, ko se v naši družbi kaže nekaj kar bi lahko izrazili kot tatemae odnos.
Na Japonskem pa je tatemae skupek mnogo bolj kompleksnih pravil in pričakovanj, ki jih družba zahteva od posameznika v želji po boljši skupinski harmoniji. Tako tatemae zahteva kar nekaj prilagajanja družbi, da bi se izognili razkritju posameznikovih resničnih notranjih občutkov in ohranjali »wa« harmonijo med posamezniki.
Obstaja pa tudi druga teorija, zakaj sta tatemae in honne pomembna na Japonskem. Po mnenju nekaterih sociologov naj bi ranljivost, ki jo Japonci občutijo ob neuspehih in spodrsljajih sprožila v njih občutek sramu in nepomembnosti. Za to naj bi se Japonci izogibali tekmovanjem, razen v izrednih razmerah (Vir: Wikipedia). Tako naj ne bi njihova iskrenost nikoli ne prešla meje, kjer naj bi se druga oseba počutila izzvano. Zaradi tega razloga stremijo k pretiranemu sožitju in se poskušajo za vsako ceno izogniti konfliktom. To se izraža še toliko bolj v večjih skupinah, kjer sta tatemae in honne izrednega pomena. Posameznik, ki ne krši teh družbenih okvirjev pa je v družbi varovan.
Honne in tatamae sta med seboj povezana med vsakim pogovorom, saj mora vsak udeleženec pogovora natanko vedeti kaj naj bi v določenem trenutku rekel in na kakšen način ter notranje tehta, kaj se od njega pričakuje. Tako so Japonci vsak dan izpostavljeni notranji igri šaha, ki jo od njih zahteva zapletene družbene interakcije, zasebne ali privatne.
Za tujce, ki se soočajo z osnovami jezika in kulture, se jim taka igra šaha nemalokrat zdi težavna, saj je znotraj zapletenih družbenih načinov obnašanja težko ugotoviti, kdaj je neko vabilo, kompliment ali vprašanje izraz njihovega resničnega mnenja in kdaj ne. Nekateri so celo mnenja, da se Japonci skrivajo za konceptom tatemae iz svoje priročnosti in ne iz družbenih manir. Nekateri tujci tako po prvi vznesenosti nad japonsko vljudnostjo postanejo kaj kmalu jezni, saj japonsko naravnanost na tatemae jemljejo kot njihovo neiskrenost in s tem lažnivost. Velikokrat se zgodi, da družbenega koncepta ne raziščejo bolj v podrobnost, temveč prehitro Japonski obrnejo hrbet v nerazumevanju njihovih kulturnih pravil in družbenih pričakovanj obnašanja.
Konflikt med honne in giri (義理, družbena obveznost) je eden izmed najbolj vidnih tematik japonske drame tekom časa. Na primer, protagonist določene zgodbe se ponavadi znajde v konfliktu med obveznostmi do svoje družine / fevdalnega gospoda in ljubezensko romanco. Podoben koncept zasledimo tudi v kitajski kulturi, ki se imenuje »zunanji obraz« in »notranji obraz«.
Danes se japonska družbena fenomena »hikikomori« (ひきこもり 引き籠り) in »samski paraziti« (パラサイトシングル) odražata kot nujna posledica postmodernega sveta, kjer se mladi, nesposobni prilagajanja kompleksnosti honne-tetemae konceptunezavedno upirajo pritiskom naraščajoče potrošniške družbe.
Debata o tem, ali sta tatemae in honne unikatna japonska fenomena se še vedno nadaljuje, še posebno med tistimi, ki menijo, da je japonska kultura unikatna s koncepti privatnega in javnega mnenja.
Koncepta honne in tatemae sta v vsaki družbi do neke mere prisotna elementa. Nivo njunega upoštevanja pa je odvisen od vsake posamezne družbe. Nekaj, kar bi v zahodni družbi povedali na glas, se včasih pripeti, da na Japonskem ne bo izrečeno, ali bo izrečeno v izredni obzirnosti. Vsekakor pa je za nas pri stiku z japonsko družbo nujno, da se seznanimo s temi koncepti in kot pravijo v »Rimu delaj kot Rimljan« upoštevajo specifike dotične kulture. S tem izrazimo spoštovanje do te kulture, kot si tudi razširimo lastno obzorje obnašanja. Koliko pa je nekdo spodoben ali pripravljen sprejeti in upoštevati drugačne družbene vrednote (predvsem take, ki nam niso samoumevne in nas nemalokrat spravijo v nelagodje), pa je seveda odvisno od vsakega posebej.
Viri:
https://en.wikipedia.org/wiki/Honne_and_tatemae
https://www.japantimes.co.jp/community/2011/11/01/issues/the-costly-fallout-of-tatemae-and-japans-culture-of-deceit/#.XfodKfxRfDc