Author: genki

Ta tradicija se je pričela leta 1958, ko je japonsko čokoladno podjetje označilo valentinovo za “dan, ko dekleta fantom podarijo čokolado in jim povedo, da jih ljubijo”.

Danes ženske ne obdarijo le svojih fantov in moža, temveč tudi sodelavce in šefe. Mlada dekleta pa jih podarijo svojim sošolcem. Taka podarjena čokolada se imenuje “ibligatorna čokolada”, saj jima novenih romantičnih konotacij.

Zadnje čase se pojavlja tudi “čokolada prijateljstva”, ki si jo izmenjujejo predvsem srednješolci, ter “čokolada nagrade” in čokolada, ki si jo dekleta kupijo same zase.

Vsako leto pa se na Japonskem pojavlja tudi skupina v grobem prevedena kot “Revolucionalna skupina osamljenih duš”, ki vztrajno protestirajo proti dnevu Valentinova s slogani “poljubljati se v javnosti je kriminal”, ali “zdrobimo Valentinovo”, “uprite se kapitalističnemu romantiziranju”.

Skupina pravi, da so ženske postavljene pod stres obveznega obdarovanja moških, čeprav si le-ti niti ne želijo čokolad. V preteklih letih so skupino sestavljali predvsem moški in so tako hitro dobili nadimek “nezaželjeni samci”, dandanes pa so se jim priključile tudi nekatere ženske.

Vendar pa ima iz kulturnega vidika valentinovo posebne zasluge. Včasih je bila izpoved ljubezni, ki bi jo dekleta izpovedala fantom smatrana za ekstremno in celo taboo. V petdesetih letih pa se je z emancipacijo tudi na Japonskem pričela pojavljati ideja k tem, da lahko dekleta izpovejo svojo ljubezen na glas. Tako je bilo enkrat na leto dekletom “dovoljeno”, da so to izrekla na glas. Kljub temu, da so to izrabila podjetja za svojo promocjjo, pa so ključno pripomogla k temu, kako se japonska dekleta in fantje danes družijo.

članek povzet po: Web Japan

http://web-japan.org/kidsweb/quiz/daily.html

slike so izključo izobraževalnega namena in niso namenjene komercialni uporabi.

Lokalne vlade na ta dan pripravijo posebne ceremonije  (成人式 seijin-shiki). Teh ceremonij se udeležijo vsi, ki so med časom 2 aprila prejšnjega leta in do 1 aprila tega leta postali stari 20 let, to je čas, kot na Japonske oseba postane polnoletna. Ceremonije vodijo državni uradniki, ki pripravijo posebne govore in v ta namen obdarijo dvajsetletnike z malimi darili.

Obred se je pričel že leta 714, ko je takratni princ v simbol odraslosti daroval svoje lase in obleko.  Mladostniki na ta dan dobijo pravice volitev in postanejo polnovredni člani družbe, prav tako lahko legalno pijejo alkohol in kadijo. Poleg teh pravic to leto prinese tudi prenekatere obveznosti, ki jih spremljajo v življenju. Tako je leto 20 pomembna prelomnica v japonskem življenju.

Dan Seijin no hi je zelo stara praksa na Japonskem. Včasih so fantje prestopili v odraslost, ko so bili stari 15 let, dekleta pa, ko so dopolnile starost 13. V obdobju Edo (1603-1867) so fantom odrezali lase, ki so jim padali na čelo, dekletom pa so na črno pobarvali zobe. Šele leta 1876 je postalo leto 20, prelomno leto med najstništvom in odraslostjo.

Danes fantje na ceremoniji nosijo predvsem moderno zahodno obleko, včasih pa se oblečejo tudi v tradicionalni kimono s hakamo. Dekleta pa se večkrat odločijo za tradicionalni furisode – poseben tip kimona za neporočena dekleta, s posebno dolgimi rokavi in ekstravagantnim dizajnom. Za neporočena dekleta je furisode najbolj formalno oblačilo, ki ga lahko nosijo. Ker pa se zaradi posebne veščine oblačenja kimona ne morejo obleči same, se napotijo v lepotne salone, kjer jim poleg kimona uredijo tudi frizuro ter make-up. Ker pa so taka kimona so precej draga, si jih mnogokrat sposodijo od sorodnikov.

Po ceremoniji se mladi ponavadi v skupinah odpravijo praznovati na zabave, velikokrat seveda to vključuje tudi na novo pridobljeno prednost pitja alkohola.

Zadnje čase se pojavlja upad mladine, ki bi se udeležili formalnih ceremonij, saj smo na Japonskem priča upadu natalitete. Prav tako se nekateri mladi, ki smatrajo, da se pri dvajsetih letih še ne počutijo odrasle, ne želijo udeležiti tradicionalnih navad, sforsiranih s strani družbe.

Ta praksa je prišla na Japonsko iz Kitajske, kjer je obstajala navada, da so kmalu po novem letu jedli jed z zelenjavo in sveže obranimi začimbami, ki so jih našli na polju, travnikih.

Vendar pa ta tradicija obstaja že dolgo časa, saj je jed omenjena v enem starejših del Makura no soshi (枕草子 Makura no Sōshi), ki jo je napisala dvorna dama Sei Shōnagon v obdobju Heian okoli 10 stoletja. 

Sedem začimb, ki jih uporabijo za pripravo jedi variirajo od kraja do kraja in od obdobja do obdobja. Ponavadi pa so sestavljene iz sledečih: navadni slez, redkev, repa, navadna zvezdica,  mrtva kopriva, navadni plešec in nebinovke (vrsta kamilic)

Uživanje svežih začimb po novem letu naj bi telo napolnijo z energijo narave, prav tako naj bi spodbujalo zdravje in dolgo življenje. Navada, ki jo Japonci spoštujejo že zaradi dolge tradicije, je prav tako zelo praktična, saj so sveže začimbe dobro zdravilo za urejanje prebave, po tem ko so se za novo leto najedli težkih in težko prebavljivih mochi cmočkov, ter ostalih novoletnih specialitet.

Recept:

Japonska ima eno najbolj izobraženih svetovnih populacij s 100% vpisom v 9 obveznih razredov in ima zanemarljiv odstotek nepismenosti. Čeprav višja srednja šola ni obvezna, se vanjo vpiše okoli 96 % srednješolcev. Znotraj mest pa je vpis skorajda 100%. Osipa iz višje srednje šole je približno 2% in se nekoliko povečuje. Približno 46 % vseh maturantov višje srednje šole se kasneje vpiše na fakulteto. Ministrstvo za šolstvo skrbno nadzoruje učni načrt, učbenike, kako poteka pouk in ohranja enako stopnjo izobrazbe po vsej državi. Tako je mogoč visok nivo izobraževanja za vse Japonce.

ŽIVLJENJE UČENCEV

Večina šol deluje po principu treh semestrov na leto, pričetek šolskega leta pa je aprila. Ta sistem je prišel v uporabo leta 1872 in je narejen po vzoru francoskega šolskega sistema, ki se začne meseca aprila. Fiskalno leto se na Japonskem prav tako prične aprila in konča marca prihodnje leto, kar je bolj prikladno tudi za šole. Aprila je vrhunec pomladi, ko cveti japonski simbol, češnjev cvet, tako naj bi bil ta čas tudi najbolj primeren za nov začetek. Ta razlika pa v šolskem letu sistemu povzroča kar nekaj neprijetnosti za študente, ki želijo študirati v tujini, saj se posebej v evropskem in ameriškem okolju šolski koledar prične kasneje. Razen v nižjih razredih osnovne šole, povprečni šolski dan med tednom traja 6 ur, kar je eden najdaljših šolskih dni v svetu.

Tudi po končanem šolskem dnevu imajo učenci ponavadi veliko naloge, obvezne inštrukcije, treninge in druge obveznosti, ki jim onemogočajo, da bi imeli kaj prostega časa. Nekoliko prostega časa imajo med počitnicami, ki so 6 tednov v poletnih mesecih in okoli 2 tedna vsako zimo in spomladi. Vendar prav tako v tem času za domov dobijo veliko naloge in vaj. Za razliko od naših višjih razredov, ima na Japonskem vsak razred svojo stalno učilnico, menjavajo pa se profesorji. V času osnovnošolskega izobraževanja v večini primerov en učitelj poučuje vse predmete.

Kot posledica hitre rasti prebivalstva po drugi svetovni vojni se je število študentov v tipični osnovni ali srednji šoli razredu naenkrat povečalo na 50 učencev, vendar ker je rodnost v modernih časih upadla, se število učencev na en razred ohranja pod 40 učencev. Na javni osnovni in srednji šoli imajo učenci predpisano hrano (kyuushoku), standardne menije, ki so enaki za vse. Lahko pa s sabo prinesejo tudi bento boxe, ali malico v škatlici, ki jo pojejo v učilnici. Skoraj vse šole zahtevajo tudi uniforme, uniform (seifuku) so oproščeni le učenci nižjih osnovnih razredov. Še ena zanimivost pa je to, da na osnovnih in srednjih šolah nimajo čistilk, temveč čiščenje šol opravijo učenci kar sami.

Glede na to, da zgodovinski teksti ponujajo malo informacij o teh ženskih bojevnicah (tradicionalna vloga japonskih plemkinj je bila vloga ustvarjanja doma – vzgajanje otrok in druga dela, ki so se nanašala na dom), tako se je nemalokrat predvidevalo, da je bilo žensk bojevnic le zanemarljiva manjšina. Vendar pa zadnje študije kažejo na to, da so ženske sodelovale pri različnih bitkah veliko bolj pogosto, kot je zgodovina pripravljena priznati.

Ostanki iz bitke “Senbon Matsubaru” leta 1580, so na podlagi DNK testiranja ugotovili, da je bilo 35 od 105 oseb žensk. Raziskave na drugih prizoriščih so pokazale podobno. Najbolj znana Onna bugeisha je cesarica Jingu, katere invazija Koreje, kjer naj bi vodila svojo vojsko in ni bila prelita niti kaplja krvi, ostaja zavita v skrivnost in najrazličnejše legende. Njen sin naj bi bil bog vojne in naj bi ostal v njeni maternici tri leta, tako da je lahko v miru osvojila Korejo.

Leta 1881 je bila cesarica Jingu prva ženska portretirana na japonskem bankovcu. Vendar, ker originalna podoba cesarice ni bila znana, je na bankovcu upodobljen približek – kar lahko opazite, saj podoba skorajda ne izgleda japonska. Vendar ne glede na resničnost, ali neresničnost te legendarne figure, je Jingu navdihnila rodove Japoncev, tako moške, kot ženske. Skupaj z ostalimi onna bugeisha predstavlja moč in vsestranskost japonske ženske.

Danes zabavajo ne le moške, temveč tudi ženske.

Pri pomenu, kaj geisha je, je prišlo preko zgodovinskih pripetljajev, ter nerazumevanja japonske kulture, do diskrepance v tem, kaj geisha predstavlja. Samo ime Geisha je sestavljeno iz dveh delov, 芸 (Gei) ki pomeni “umetnosti” in 者 (Sha) ki pomeni “osebo, ki nekaj počenja”. Najbolj direkten prevod besede naj bi bil tako “oseba umetnosti” ali “umetnik/umetnica”. Drugo ime za geisho je  Geiko (芸妓), ki je prevaja direktno “ženska umetnosti”. Naziv se nanaša na žensko iz zahodnega predela Japonske, Kyota in Kanazawe.

geishe pripravnice se imenujejo “maiko” (舞妓), kar dobesedno pomeni “ženska plesa”, ali Hangyoku (半玉), “polovični dragulj”, kar naj bi pomenilo, da so bile plačane po polovični ceni, kot jo je prejela Geisha. Obstaja tudi bolj direkten termin o-shaku (御酌), dobesedno, “nekdo, ki toči (alkohol)”.

Najbolj znana podoba Geishe je ekstravaganetn kimono in pričeska maiko. Za žensko, ki vstopi v svet geish, ni potrebno, da bi pričela svojo kariero kot polno zaposlena geisha. Naprej ponavadi preteče mnogo let, preden oseba dovolj zvadi, da bi imela svoj samostojen nastop, vadbe pa so naporne in izčrpajoče.

Zanimivo je, da ženska po enaindvajsetem letu ne more postati več maiko, postane le lahko geisha, če je seveda povabljena v skupnost geish. Ponavadi so Tokijčanke,  ki pričnejo z uvajanjem v svet geish nekoliko starejše, kot njihove sosede iz Kyota. V tradicionalnih časih so geishe pričele vaditi subtilne moči in gracioznosti.

Tihe, mirne in elegantne, vendar čutne in zapeljive. kaj vidimo na tradicionalnih geishah, ki pritegnejo toliko našo pozornost? Ali je kako so njene oči obrnjene v tla in si želimo ujeti trenutek njenega skrivnostnega pogleda? Ali je to tiha čutnost, ki vzbuja radovednost tako v moških, kot v ženskah?

Geisha je bila in še vedno je skrbno varovana skrivnost, njeno življenje pa je zavito v nerazumljivo tančico. Izvedeli smo že, da je življenje geish težko, še posebno je bilo temu tako v časih, ko je bilo njihov biznis v razcvetu. Redko jo vidimo, da bi se sprehajala po ulici, v svojih tradicionalnih lesenih getah in še posebej za nas turiste je pojav prave geishe redko viden trenutek.

Njihovo življenje se do danes ni spremenilo kaj veliko. Še vedno predstavljajo uganko, prav tako kot v časih, ko se je ta aspekt kulture pričel. Geishe s svojim nenavadnim slovesom burijo duhove nas zahodnjakov. Razširjeno splošno mnenje, ki se pojavlja je, da so geishe pravzaprav prostitutke. Vendar pa moramo najprej vedeti, da so bile prve geishe moški. Imenovali so se “honko” in so opravljali plese za svoje kliente v barih, restavracijah in čajnih hišah.

Beseda “geisha” pomeni ‘gei’- 芸 umetnost, ‘sha’- 者 “tisti, ki nekaj opravlja”. Kar naj bi pomenilo, “oseba umetnosti”, “umetnik/ca”. Geisha je v svojem bistvu umetnica, “umetnost na dveh nogah” in pri Japoncih žanje sloves nedotakljivosti, svetosti. Geishe so osebe, ki so izučene v različnih umetnostih plesa, petja in govora. Ker se izobražujejo leta in leta, so njihove veščine izpopolnjene do popolnosti, poleg umetnosti pa so vešče tudi v številnih jezikih, svetovni politiki in ekonomiji.

Tako geishe niso prostitutke, kar je značilno pojmovanje zahodnega sveta do te entitete, vendar celo v času, ko opravljajo svoj poklic ne smejo biti v ljubezenskem razmerju. Če se geisha zaljubi in si želi imeti partnerja, je zahtevano od nje, da se upokoji od svojega poklica. Tradicionalno pa obstaja nek ritual, ki so se ga morale geishe dolgo časa udeleževati. Imenuje se “mizuage” in še danes predstavlja ceremonijo praznovanja polnoletnosti oseb.

V tistih časih je bilo v navadi, da so licitirali geishino nedolžnost najvišjemu kupcu, samo dejanje pa je imelo v tradicionalnih časih veliko mero časti. En del treninga, ki ga pridobi geisha predstavlja tudi veščino anonimnosti. Geisha mora skriti svojo osebnost preko umetnosti. To ji doda mističen pridih, kar jo dela še bolj zanimivo.

Kimono, ki ga geisha nosi, je narejen iz svile, delo je ročno in zahteva veliko časa in znanja. Geisha pa v kimonu zakrije večino svojega telesa, le nekateri delčki gole kože so vidne opazovalcu. Tako je toliko bolj čutno takrat, ko med obredom pitja nekoliko odmakne rokav nad svoje zapestje in s tem izrazi znak zapeljevanja in čutnosti.

Vse kar predstavlja “geisho” je zavito v skrivno tančico. Tako tudi odkrivanje le majhnega dela telesa buri domišljijo oseb, ki so v njeni prisotnosti.

Zgodovina

Sredi obdobja Edo (18. in 19. stoletje na Japonskem) so bili izdelovalci japonskih papirnatih dežnikov, in na splošno vsi rokodelci in prodajalci, v razcvetu. Wagase so bile nuja vsakdanjih ljudi in še kako potreben pripomoček plesalcem  tradicionalnih plesov, gejšam in budističnim menihom pri izvajanju obredov.

Da pa so wagase prišle do te oblike, v kateri jih lahko najdemo danes, je moralo miniti več stoletij razvoja. V obdobju Heian (okoli leta 100o na Japonskem) so uvedli nove tehnike izdelovanja papirja in izpopolnili obratovanje z bambusovim lesom. Šele v obdobju pred Edom pa so wagase zares postale vodoodporne, saj so jih premazali z voskom. Dobile so tudi tradicionalne, barvne vzorce. Prelomna točka za wagase pa je najverjetneje premično ogrodje, ki je omogočalo, da so dežnik zložili.

Pomen

Tako kot na Kitajskem, ima wagasa večji pomen kot le zaščita pred vremenom. Na Kitajskem naj bi simboliziral srečo v plodnosti, torej se običajno daje kot poročno darilo mladoporočencem za veliko moških potomcev. Na Japonskem pa ga velikokrat zasledimo pri poročnih obredih. Ob prihodu neveste, ženin pristopi k njej in jo zakrije, saj naj bi jo tako varoval pred zli duhovi. Različne barve japonskih papirnati dežnikov se uporablja za različne namene. Gejše uporabljajo vijolične, plesalke rožnate, na pogrebih običajno uporabljajo temno vijolične, na porokah rdeče.

Kagami mochi (鏡餅）je tradicionalna japonska jed narejena iz riža, ki se jo uporablja v času japonskega novega leta, kot dekoracijo. Sestavljena je iz dveh okroglih mochijev, riževih cmočkov, ki sta postavljena eden na drugega, na vrhu pa ju krasi posebna grenka japonska pomaranča imenovana daidai. Poleg tega je lahko na skulpturi tudi konbu (vrsta jedilne morske alge) in posušen kaki pod mochijem.

Zadeva stoji na stojalu imenovanem sanpō, na podlagi shirobeni, ki naj bi odganjala zle duhove tekom leta, ki prihaja. Doda se tudi papir zložen v obliko strel, ki naj bi varovale pred zlom. Papir je zložen podobno kot ga vidimo na pasovih sumo borcev.

Kagami mochi se je prvič pojavil obdobju Muromachi (14-16. stol). Ime kagami ali ogledalo naj bi izviral iz besede za tradicionalno okroglo ogledalo iz bakra, ki ima v japonski mitologiji veliko pomena.

Mochi naj bi bila hrana za posebne dni, saj naj bi v mochiju prebival duh riža in naj bi ljudem, ki ga jejo dal posebno moč.  Kagami mochi nosi v sebi še prav posebno božanstvo, toshigami – letno božanstvo, ki naj bi prišlo v mochi z jesensko žetvijo mochija in naj bi obiskal domove v času novega leta ter prinesel družini dobro letino, moč življenja in blagoslovil njihove prednike.

Dva mochi cmočka/diska en na drugem naj bi simbolizirala odhod in prihod novega leta, yin in yang ali luno in sonce. Daidai 「代々」pomaranča, katere ime ponazarja “generacije”, naj bi simbolizirala nadaljevanje neprekinjenih družinskih vezi iz roda v rod.

tradicionalno so kagami mochi položili na različne lokacije v domu. Danes pa se ponavadi položi na shinto oltar ali kamidano ter na posebno mesto imenovano tokonoma – majhen dekorativni prostor znotraj doma. Združenje za kagami mochi na Japonskem priporoča, da se kagami mochi postavi na različne predele v domu, kamado gami bog, ki prebiva  mochiju naj bi bil postavljen v kuhinjo, saj predstavlja boga ognja, nando gami boga v spalnico, kawaya gami boga v stranišče in suijin vodnega boga v lijake in umivalnike. Vsi te prostori naj bi imeli svojega kagami mochija, ki jih tekom leta obvaruje pred nesrečami in zlom.

Kagami mochi se tradicionalno simbolično razbije s kladivom ali raztrga z roko na 11. dan januarja. To početje se imenuje kagami biraki, mochi naj se ne bi rezal z nožem, saj tako početje prinaša nesrečo (prekinjene bodo vezi z družino). Mochi pa se potem poje v posebni juhi ozenzai z rdečim fižolom.

Danes lahko najdemo kamigami mochi ovitega v plastiko, ki ga prodajajo v trgovinah, saj se mochi hitro pokvari, plastika pa ga pred tem obvaruje.  Daidai pomarančo je zamenjal mikan – japonska mandarina. Prav tako se pojavlja variacija v oblikah kamigami mochija saj ponekod najdemo trinadstropne.

*Slike so uporabljene izključno v izobraževalne namene in si ne pridržujemo njihovih pravic.

Osechi-ryōri je tradicionalna japonska pojedina, skrbno pripravljena za čas novega leta.  Ponavadi so jedi skrbno zložene v dva ali tri nivoje lakiranih posodic, v vsakem nivoju pa je mnogo jedi. Celotna družina se zbere ob pripravljenih jedeh in si s palčkami deli pripravljeno. Palčke so zaobljene na obeh straneh, ena stran je namenjena ljudem, druga bogovom.  Več nivojske posode simbolizirajo prihajajoče upanje, srečo in bogastvo.

Ozadje osechi ryori jedi:

Tradicija se je pričela v obdobju Heian (794-1185), izhaja pa iz kitajske tradicije, saj novo leto predstavlja enega od petih sezonskih festivalov cesarskega dvora v Kyotu. Tradicionalno je bilo prve tri dni v novem letu nezaželeno uporabljati kuhane obroke, z izjemo kuhanja zōni juhe. Osechi pa so pripravljale ženske na zadnje dni v letu, da jim na dni novega leta ni bilo potrebno pripravljati jedi.

V zgodnjih dneh je osechi sestavljala le kuhana zelenjava s sojino omako, sladkorjem in mirin osnovo. Preko let pa se je raznolikost jedi razširila. Danes se nanaša na katerokoli posebno jed, pripravljeno prav za novo leto. Posvojili so tudi nekatere tuje jedi in jih kategorizirali pod “Zahodni osechi” ali “Osechi kitajskega stila”, in čeprav se osechi tradicionalno pripravlja doma, se ga danes lahko kupi tudi v trgovinah, že pripravljenega in zapakiranega v lične škatle.

Tam, kjer se osechi še vedno pripravlja doma, za dan Novega leta obedujejo toshi-koshi sobo (年越し蕎麦), ki dobesedno pomeni “rezanci, ki prečkajo leto”. Čeprav naj bi bilo v tem nekaj simbolike dolgega življenja, zdravja in energije, je nekaj več pragmatičnosti v sami tradiciji. Priprava takih jedi ženam in dekletom vzame mnogo časa in truda, zato naj bi na dan novega leta pripravile enostavne jedi, ki ne potrebujejo veliko priprave.  Tako bi si lahko vzele nekoliko frej časa od vsakodnevnega gospodinjskega dela priprave hrane za svojo družino.  Japonci sami pravijo, da prinaša nasrečo, če soba rezancev ne poješ do konca.

(vir: Wikipedia)

Pomen nekaterih jedi, ki sestavljajo osechi-ryōri

Jedi v osechi-ryōri imajo poseben pomen, ki ga Japonci smatrajo za pomembnega v novem letu. Po nekaterih informacijah naj bi bilo okoli 40 različnih jedi v eni osechi ryōri škatli.

Daidai – otroci

Daidai (橙) – je  japonska grenka pomaranča in pomeni od “generacije do generacije”.  Simbolizira željo po otrocih v novem letu.

Datemaki – dobro v šoli

Datemaki (伊達巻 ali 伊達巻き) je sladka zvita omleta z ribjo pasto in pirejem iz rakcev. Ta jed simbolizira željo po veliko ugodnih dneh. Na ugoden dan  (晴れの日, hare-no-hi), Japonci tradicionalno nosijo lepa, fina oblačila.

Kamaboko – prvi sončni vzhod

Kamaboko (蒲鉾) ali pečena ribja rulada, je rulada, ki je bele in roza/ rdeče barve. Narezano na rezine pa je zložena v vrste in barvne vzorce. Barve in oblika spominjajo na japonsko vzhajajoče sonce in ima prazničen pomen prvega sončnega vzhoda v novem letu.

Kazunoko – številni otroci

Kazunoko (数の子) so ikre slanika. Prva pismenka pomeni “število”, druga pomeni “otrok”. Jed simbolizira željo po številnih otrocih v novem letu.

Konbu – veselje

Konbu (昆布),  je vrsta morske alge, asociirajo pa jo z besedo yorokobu, ki pomeni, “veselje”.

Kuro mame- zdravje

Kuro-mame (黒豆),  so fižolčki črne soje, “mame” pa prav tako pomeni “zdravje”, kar simbolizira željo po zdravju v novem letu.

Kohaku-namasu -sreča

Kohaku-namasu (紅白なます), dobesedno pomeni “rdeče-bela zelenjava kuai,” in je narejena iz japonske redkve  daikon in korenjčka, narezanega na tanke trakce in vložene v sladkan kis z okusom japonskega sadeža yuzu.

Tai – srečni trenutki

Tai (鯛),  brancin, je asociiran z besedo medetai,  ki simbolizira prijetne/ vesele trenutke. To ribo se pogosto je ob rojstvu otroka, v želji po sreči in dobrobiti otroka. Ko odstranjujejo kosti, si s tem zaželijo mnogo želja za novorojenčka.

Tazukuri – dobra žetev

Tazukuri (田作り), so posušene sardine, kuhane v sojini omaki. Dobeseden pomen pismenk je “ustvarjalec polj”, saj so bile včasih ribe tiste, s katerimi so pognojili polja. Simbolizem te jedi je “obilna žetev”.

Zoni -sreča

Zōni (雑煮),  je juha narejena iz mochi riževih cmočkov, v osnovi čiste juhe, ali miso juhe. Zoni je jed, ki je ena najbolj pomembnih jedi znotraj novoletne kulinarike. Narejena iz sestavin, ki prinašajo srečo, je tako pomemben del tradicionalne kuhinje. Jed ima korenine v samurajski kulturi in je bila velikokrat pripravljena med v bitko. Izhaja že iz obdobja Muromachi (1336–1573), pripravljena pa je bila tudi kot daritev bogovom na dan novega leta.

Ebi – dolgo življenje

Ebi (海老), so na kozice na ražnjičih, kuhane v sakeju in sojini omaki. Jed simbolizira dolgo življenje, predstavlja pa dolgo brado in sključen hrbet.

Nishiki tamago – bogastvo in sreča

Nishiki tamago (錦卵/二色玉子),  je jajčna rulada, kjer je jajce ločeno na beljak in rumenjak; rumenjak predstavlja zlato in beljak predstavlja srebrno. Skupaj predstavljata bogastvo in srečo.

Kuri kinton – bogastvo

Kuri kinton (栗きんとん) so cmočki iz kostanja in pireja kozic. Jed prestavlja bogastvo v novem letu.

Subasu – dobra prihodnost

Subasu (酢ばす)  v kisu vložene lotosove korenine. Lotos s svojimi luknjami predstavlja jasen vpogled v prihodnost.

Vsaka od jedi simbolizira prihod novega leta, za katerega Japonci želijo, da bi bil kar najbolj poln blagostanja in sreče. Družina se zbere ob obedovanju jedi na novoletni večer in hrana ostane tam do naslednjega dne, prvega dne v novem letu. Tako je to družinski praznik, poln simbolike in tradicije.

Tisti, ki bi želeli narediti svoj Osechi-ryōri, je tukaj nek kratek video o tem. Pa veliko uspeha :)

Slike na tej strani so namenjene izključno v izobraževalne namene in si ne pridržujemo njenih pravic.