Japonski izobraževalni sistem je bil reformiran po drugi svetovni vojni . Star 6-5-3-3 sistem je bil spremenjen v nov sistem 6-3-3-4, ki so ga prevzeli po Američanih. – 6 let osnovne šole – 3 leta nižje srednje šole – 3 leta višje srednje šole – 4 leta univerze Gimukyoiku (obvezno šolanje) traja 9 let in je sestavljeno iz 6 let osnovne šole (shougakkou) in 3 let nižje srednje šole (chuugakkou).
Japonska ima eno najbolj izobraženih svetovnih populacij s 100% vpisom v 9 obveznih razredov in ima zanemarljiv odstotek nepismenosti. Čeprav višja srednja šola ni obvezna, se vanjo vpiše okoli 96 % srednješolcev. Znotraj mest pa je vpis skorajda 100%. Osipa iz višje srednje šole je približno 2% in se nekoliko povečuje. Približno 46 % vseh maturantov višje srednje šole se kasneje vpiše na fakulteto. Ministrstvo za šolstvo skrbno nadzoruje učni načrt, učbenike, kako poteka pouk in ohranja enako stopnjo izobrazbe po vsej državi. Tako je mogoč visok nivo izobraževanja za vse Japonce.
ŽIVLJENJE UČENCEV
Večina šol deluje po principu treh semestrov na leto, pričetek šolskega leta pa je aprila. Ta sistem je prišel v uporabo leta 1872 in je narejen po vzoru francoskega šolskega sistema, ki se začne meseca aprila. Fiskalno leto se na Japonskem prav tako prične aprila in konča marca prihodnje leto, kar je bolj prikladno tudi za šole. Aprila je vrhunec pomladi, ko cveti japonski simbol, češnjev cvet, tako naj bi bil ta čas tudi najbolj primeren za nov začetek. Ta razlika pa v šolskem letu sistemu povzroča kar nekaj neprijetnosti za študente, ki želijo študirati v tujini, saj se posebej v evropskem in ameriškem okolju šolski koledar prične kasneje. Razen v nižjih razredih osnovne šole, povprečni šolski dan med tednom traja 6 ur, kar je eden najdaljših šolskih dni v svetu.
Tudi po končanem šolskem dnevu imajo učenci ponavadi veliko naloge, obvezne inštrukcije, treninge in druge obveznosti, ki jim onemogočajo, da bi imeli kaj prostega časa. Nekoliko prostega časa imajo med počitnicami, ki so 6 tednov v poletnih mesecih in okoli 2 tedna vsako zimo in spomladi. Vendar prav tako v tem času za domov dobijo veliko naloge in vaj. Za razliko od naših višjih razredov, ima na Japonskem vsak razred svojo stalno učilnico, menjavajo pa se profesorji. V času osnovnošolskega izobraževanja v večini primerov en učitelj poučuje vse predmete.
Kot posledica hitre rasti prebivalstva po drugi svetovni vojni se je število študentov v tipični osnovni ali srednji šoli razredu naenkrat povečalo na 50 učencev, vendar ker je rodnost v modernih časih upadla, se število učencev na en razred ohranja pod 40 učencev. Na javni osnovni in srednji šoli imajo učenci predpisano hrano (kyuushoku), standardne menije, ki so enaki za vse. Lahko pa s sabo prinesejo tudi bento boxe, ali malico v škatlici, ki jo pojejo v učilnici. Skoraj vse šole zahtevajo tudi uniforme, uniform (seifuku) so oproščeni le učenci nižjih osnovnih razredov. Še ena zanimivost pa je to, da na osnovnih in srednjih šolah nimajo čistilk, temveč čiščenje šol opravijo učenci kar sami.